|
Pariz–Tours
Pariz–Tours (francosko Paris–Tours; prej znana tudi kot Tours–Pariz, Tours-Versailles, Blois-Pariz, Blois-Chaville in Créteil-Chaville) je jesenska enodnevna klasična kolesarska dirka v Franciji, ki jo od leta 1896 naprej organizira Amaury Sport Organisation. Trenutno je del serije UCI ProSeries.[1][2][3] Originalna klasikaKljub temu da že od leta 2008 ni del najvišjega svetovnega ranga kolesarskih dirk jo štejemo za "pravo" klasiko. Vse do 1980ih je bilo namreč priznanih 8 originalnih klasik; to je poleg te dirke še današnjih pet spomenikov (M–SR, Flandrija, P–R, L–B–L in Lombardija) ter Valonska puščica in Pariz–Bruselj. ZgodovinaDirka je bila, sicer za amaterje, prvič organizirana že leta 1896, in ena najstarejših na svetu. organiziral jo je Paris-Vélo, ki je zmago francoza Eugène Prévosta opisal kot "nor, nezaslišan, nepričakovan uspeh". Naslednja dirka je bila na sporedu šele čez 5 let, še naslednja pa šele leta 1906, ko je dirka postala profesionalna, organiziral pa jo je L'Auto. Po 2. svetovni vojni je organizacijo prevzel njen naslednik, časopis L'Équipe, ki pa je dirko organiziral vse do leta 1992, ko je organizacijo prevzel njen sorodni časopis Amaury Sport Organisation (ASO), ki poleg TdF te dve dirki organizira še danes. Med leti 1989 in 2004 je bila del serije UCI Road World Cup, potem UCI ProTour (2005 do 2007), del serije UCI Europe Tour med leti 2008 do 2019 in od leta 2020 naprej del UCI ProSeries. Trasa.jpg) Gre za pretežno ravninsko traso, ki poteka med dolinama Chevreuse in Loire; najvišja točka je Le Gault-du-Perche (200 m). Znana je kot "šprinterska klasika", ker se pogosto konča s sprintom v skupini na cilju v Toursu. Nekaj desetletij se je dirka odvijala na 2,7 km dolgi aveniji Avenue de Grammont, eni najbolj znanih kolesarskih ciljnih ožin, še posebej znani med sprinterji. Od leta 2011 je bil cilj prestavljen na drugo lokacijo, ker je bila na Avenue de Grammont zgrajena nova tramvajska proga. Trasa je bila skozi leta velikokrat spremenjena, čeprav je razdalja ostala približno 250 km. Začetek je bil v zgodnjih začetkih dirke prestavljen iz Pariza, najprej v Versailles, nato v Saint-Arnoult-en-Yvelines. Od leta 2009 je start dirke v departmaju Eure-et-Loir. Med letoma 1919 in 1926 je bila dodana zanka skozi Chinon, pristop pa preko hribovitih delov na južnem bregu Loare do Toursa, skupna razdalja pa 342 km. Sprinterji so še naprej prevladovali in leta 1959 so organizatorji dodali tri vzpone na hrib Alouette. Ni bilo veliko razlike. Leta 1965 so bili menjalniki prepovedani, kolesarji so bili tako omejeni le na dve prestavi. Dirko je dobil nizozemski sveže pečeni profesionalni kolesar Gerben Karstens, ki je izbral zobnike 53/16 in 53/15 in prevozil 246 kilometrov pri rekordni povprečni hitrosti 45,029 km/h. Poskus je bil ocenjen kot neuspešen, ko se je dirka leta 1966 končala na enak način kot leta 1964. Start in cilj sta bila obrnjena v obratno smer in trasa se je tako nenehno spreminjala med letoma 1974 in 1987. Včasih je bila znana kot Grand Prix d'Automne, včasih pa po imenih startnih in ciljnih mest. Za mnoge je dogodek izgubil značaj, saj je dirka potekala med Toursom in Versaillesom (1974–75); med krajema Blois in Chaville (v letih 1976–77 in 1979–84); med Bloisom in Autodrome de Linas-Montlhéry (1978); in med Créteilom in Chavillom (1985–87). Leta 1988 se je dirka vrnila na prvotno traso Pariz–Tours. Pogosto je odločilen faktor te dirke veter v prsa; leta 1988 je Peter Pieters v povprečju dosegel hitrost le 34 km/h, kar je bilo najpočasneje v zadnjih 57 letih. Vendar pa Pariz–Tours postane najhitrejša klasika, ko je veter v hrbet za kolesarji, Óscar Freire je leta 2010 zmagal z povprečno hitrostjo kar 47,730 km/h To mu je prineslo nagrado Ruban Jaune ("Rumeni trak") za najhitrejšo povprečno hitrost v klasiki; pravzaprav je bil Ruban Jaune (do leta 2016) kar devetkrat podeljen kolesarjem, ki so zmagali na dirki Pariz–Tours in dosegli najhitrejši povprečni čas na profesionalni dirki. Leta 2018 je bila trasa korenito spremenjena, z štartom v Chartresu in v zadnjih 60 km vključevala 12,5 km makedamskih stez, saj se dirka vije okoli vinogradov na območju Toursa. 7 novih vzponov je bilo vključenih tudi v konec dirke, skrajšane na le 211 km, da bi se izognila dodatnim težavam. Jesenski dvojčekTermin "jesenski dvojček" se nanaša na edini pravi in najpomembnejši jesenski klasiki Pariz–Tours in Dirka po Lombardiji (spomenik), ki tradicionalno potekata isti teden v prvi polovici oktobra. Vse ostale italijanske enodnevne dirke tisti teden namreč štejemo med mini klasike. Obe dirki sta si po profilu in težavnosti precej različni – Lombardija je bolj primerna za hribolazce – dvojna težavnost. Samo štirim kolesarjem do zdaj je uspel ta dosežek obeh zmag v istem letu: Belgijci Philippe Thys (1917), Rik Van Looy (1959) in Philippe Gilbert (2009); Nizozemec Jo de Roo (1962–1963). MoškiZmagovalci po letihVečkratni zmagovalciAktivni kolesarji v poudarjenem tonu.
Zmagovalci po državah
Sklici
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
