Z desetimi leti je vstopil v opatijo sv. Roberta v La Chaise-Dieuu in postal benediktinskimenih. Študiral je na Sorboni v Parizu, kjer je doktoriral iz teologije in si pridobil obsežno klasično in bogoslovno znanje; postal je priznan pridigar in dekan na univerzi.
Klemen VI. je velikodušno delil miloščino, nadarbine in privilegije.Rodovnik Petra RogerjaOpatijska cerkev sv. Roberta Turlanskega v La Chaise-Dieuju
Takoj, ko je slišal za smrt Benedikta XII., je Filip Srečni[7]pohitel k sinu Ivanu Normandijskemu [8] in ga nagovarjal, naj vpliva na kardinalski zbor v prid njegovega kandidata Petra Rogerja. Kljub naglici prestolonaslednik ni prispel pravočasno, ko so se 7. maja 1342 v Avignonu zaprla vrata za kardinali v konklavu in je moral poln tesnobe čakati. Toda izbira cerkvenih knezov je pokazala, da je enaka tisti francoske kraljevske hiše. Volitve so trajale le en dan in soglasno so izvolili kardinala Pierra Rogerja, ki mu je bila naklonjena vladarska rodbina Valoijskih, in ga postavili na apostolski sedež. Komaj izvoljen je Peter dejal:
To se je pokazalo že pri kronanju, ko ga je 19. maja 1342 kronal kardinal Napoleone Orsini ob prisotnosti mnogih odličnih gostov in svetnih ter cerkvenih dostojanstvenikov. Papeški dvor je kar tekmoval s sijajem kraljevskih dvorom in sem so se začeli zgrinjati plemenitaši od vsepovsod, pa tudi kandidati za razne cerkvene službe, kar je bilo seveda povezano z velikimi stroški, ki so hitro izpraznili cerkveno blagajno, katero je s toliko skrbjo napolnil njegov prednik. On je začel torej papeževati v popolnem nasprotju s svojim prednikom, ki je tudi na papeškem prestolu ohranil meniško skromnost. Hotel je v tem svojem posvetnem stilu urediti tudi avinjonsko papeško palačo, kamor je zbral najodličnejše umetnike. Ni mu niti na pamet padlo, da bi kaj storil za vrnitev v Rim; nasprotno: od neapeljske kraljice Ivane Neapeljske je kupil 1348 celotno avinjonsko grofijo za smešno ceno 80.000 florinov in tako omogočil papežem, da ne bodo več gostje na tuji zemlji, ampak domačini na svojem ozemlju. Ni torej na mestu, da govorimo v Dantejevem ali Petrarkovem jeziku resno o kakem avinjonskem izgnanstvu, ujetništvu ali suženjstvu - saj so bili papeži na tem svojem ozemlju prav tako samostojni oziroma suvereni kot na primer v Anagniju ali Rimu, kjer pa so bile razmere nevzdržne.
[10]
Ekumenizem in križarska vojna
Papež Klemen se je neuspešno pogovarjal z Grki in Armenci o cerkvenem zedinjenju; oni so želeli bolj dobiti pomoč zoper Turke , kakor pa krščansko versko edinost. [11]
1343 je papež Klemen organiziral križarsko vojno zoper turškega vladarja Umur-bega[12], ki je bil zaveznik bizantinskega cesarjaIvana Kantakuzena[13] Turško ladjevje je uničilo združena krščanska flota, ki so jo sestavljali Benečani, ivanovci in Ciprčani; pri tem je padel v bitki za Smirno tudi sam Umur-beg.
Ob pustošenju črne smrti
Črna smrt je pustošila po Evropi sredi 15. stoletja in pomorila od tretjine do dveh tretjin vsega prebivalstva. Prestrašeni ljudje so se izogibali drug drugemu iz strahu pred okužbo, bogataši pa so bežali iz mest na deželo. Obolele so velikokrat prepuščali samim sebi. Nekateri ljudje so za epidemijo obtoževali Jude – sumili so jih zastrupljevanja vodnjakov. To je vodilo v pogrome nad Judi.
Reaktion der weltlichen und der kirchlichen Macht (nemški izvirnik)
Odziv svetnih in cerkvenih oblasti (slovenski prevod)
Es fehlte nicht an Personen, die auf das Unrecht dieser Morde aufmerksam machten. Bereits am 4. Juli 1348 wandte sich der in Avignon lebende Papst Klemens VI. in einer Päpstliche Bulle gegen die Verfolgung von Juden. Die päpstliche Bulle wirkte nur in Avignon und trug ansonsten verhältnismäßig wenig zum Schutz der Juden bei. Daher folgte am 26. September 1348 eine zweite päpstliche Bulle mit dem Titel Quamvis perfidiam. Die Anschuldigung, die Juden würden durch das Vergiften von Brunnen die Seuche verbreiten, bezeichnete er darin als „unvorstellbar“, da sie in Gegenden der Erde wüte, wo keine Juden lebten, und dort, wo sie lebten, sie selbst Opfer der Seuche würden.
Er forderte die Geistlichkeit auf, die Juden unter ihren Schutz zu stellen. Klemens VI. – der selbst hebräische Manuskripte sammelte – untersagte außerdem, Juden ohne Gerichtsverfahren zu töten oder sie auszuplündern. Er drohte den Verfolgern die Strafe der Exkommunikation an.
Ni manjkalo ljudi, ki so opozarjali, kako krivični so ti umori. Že 4. julija 1348 je v Avignonu živeči papež Klemen VI. v buli obsodil preganjanju Judov. Papeška bula je učinkovala pravzaprav le v Avignonu, sicer pa je razmeroma malo prispevala k zaščiti Judov. Zato je 26. septembra 1348 sledila druga bula z naslovom Quamvis perfidiam. Obtožbo, da Judje z zastrupljanjem vodnjakov širijo kugo, je označil za "neverjetno", saj je divjala kuga tudi po območjih, kjer Judje niso prebivali; kjer pa so živeli, so tudi sami postajali žrtev kuge. [14]
Papež je spodbujal duhovščino, da naj Jude vzame pod svojo zaščito. Klemen VI. – ki je tudi sam zbiral hebrejske rokopise – je prepovedal ubijanje ali ropanje Judov brez sojenja. Preganjalcem je zagrozil celo s kaznijo izobčenja.[15][16]
naj razglasi leto 1350 za sveto jubilejno leto. Glede prve točke je odvrnil, da sprejema, kolikor to ne bi nasprotovalo njegovi vlogi rimskega suverena; glede drugega je jasno zavrnil vrnitev; glede tretjega je pa pogojno privolil. Tako so se tega leta zgrinjale množice vernikov v večno mesto, obiskovale papeški baziliki ter molile po papeževem namenu in prejemale odpustke, ne da bi se srečale s papežem. [17]
Papež Klemen Vi. je umrl 6. decembra 1352 v Avignonu. Pokopali so ga v benediktinski opatiji sv. Roberta La Chaise-Dieu, kjer je začel svoje meniško življenje in cerkveno službo.
1562 so nahujskani kalvini njegovo čudovito, umetniško urejeno grobnico, kjer so bili kipi njegovih sorodnikov in dobrotnikov, razbili. [18]
Drugi viri pa poročajo: "Papeža Klemena so pokopali na njegovo željo v opatiji La Chaise-Dieu. Tam so mu postavili nagrobni spomenik, okrašen s 44 marmornatimi kipi, ki so predstavljali njegovo veliko rodbino. To izvirno in mogočno delo so razbili 1562 hugenoti, ki so njegove telesne ostanke sežgali.« [19][20]
Ocena
Klemen VI. je bil enako kot njegov predhodnik Benedikt XII. izobražen teolog in pridigar ; vendar je bil tistemu, ki je kot papež še vedno ohranjal nekaj lastnosti skromnega redovnika, v drugih rečeh kaj malo podoben. Ugleden, olikan, pa tudi malo lahkomiseln prelat z vsemi življenjskimi navadami le-tega, je imel rad bogataško dvorsko življenje; vrh tega je bila velika njegova velikodušnost pri podeljevanju nadarbin in milosti, kakor tudi njegova ljubezen do njegovih sorodnikov. Z imenovanjem številnih Francozov za kardinale in nakupom Avignona je vezi, ki so vezale papeštvo na Francijo, še ožje zategnil.
[21]
Klemen združuje v svoji osebnosti na presenetljiv način mnoge poteze, ki so značilne za papeštvo v 16. stoletju – kakor tudi dobre in slabe lastnosti francoskega značaja. Sodobniki so bili občutljivi na njegovo prijaznost, odpuščanje in velikodušnost, Imel je jasno predstavo o vladarju in jo je poskušal udejanjati. Za vodilo je imel Cezarjevo geslo, da nihče ne sme oditi od njega razočaran. Ime Klemen pomeni milostljiv: ta lastnost ga je spremljala že od mladih nog. Menil je, da sta razkošnost in sijaj potrebna za izvajanje oblasti. Nova papeška stavba, ki jo je zgradil, ni urejena le glede na varnost in potrebo po upravnih pisarnah, ampak tudi z željo, da pokaže slavo zemeljskega suverena. To je bil prvi papež, ki je izrečno skrbel za to in je v ta namen porabil veliko denarja. Pri tem pa njegova dobrodelnost ni trpela; če je porabil 12,20% svojih izdatkov za gradnjo, 12% za oblačila, 2,5% za okraske in umetniško ustvarjanje, mu je ostalo kar 17% za delitev miloščine. Priznati mu moramo, da je bil dober gospodar, ki je vedel, kaj hoče: kljub velikim izdatkom ni nikoli posloval z izgubo.
Svoje usmiljeno srce je pokazal zlasti, ko je črna smrt skoraj razpolovila evropsko prebivalstvo in so se odrekali drug drugega iz strahu pred okužbo celo najbližji sorodniki; pomagal je na vseh področjih, kjer in kolikor je bilo možno. Pod svoje okrilje je vzel tudi Jude, ki jih je obrezumljena množica obdolžila, da so raznesli kugo. [22]
Odlikovanja
Ordine Supremo del Cristo (=Vrhovni Kristusov red)
Papež Klemen VI. je prejel odlikovanje Vrhovnega Kristusovega reda (Ordine Supremo del Cristo) in je s tem postal veliki mojster vrhovnega Kristusovega reda.
↑J. N. D. Kelly. Gran Dizionario Illustrato dei Papi. str. 548.
↑Filip VI. Francoski, imenovan Filip Srečni (*1293; vladal 1328–1350)
↑Filipov naslednik v kraljevanu Ivan II. Francoski, imenovan Ivan Dobri (*1319; vladal 1350–1364)
↑latinskoPraedecessores nostri nesciverunt esse papa; francoskoNos prédécesseurs ne surent pas être pape; slovenskoNaši predniki niso vedeli, kako je treba papeževati
↑F. Gligora; B. Catanzaro; E. Coccia. I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. str. 186.
↑Umur beg, Umur Beg, Aydınoğlu Gazi Umur Bey (1309–1348)
↑Kenneth Meyer Setton. 1976. The Papacy and the Levant, 1204–1571, vol. I. Philadelphia: American Philosophical Society, pp. 184–223.
↑Philip Alcabes: Dread – How Fear And Fantasy Have Fueled Epidemics From the Black Death to Avian Flu. PublicAffairs books, 2009, ISBN 978-0-7867-4146-5, s. 34.
Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(nemško)
Franz Xaver Seppelt –Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957–1967.
(italijansko)
Klemen VI.: Suppliche di Clemente VI. 19 maggio 1342-18 maggio 134[1] Istituto storico italiano per il Medio Evo. Roma, 1948.
John N.D. Kelly (1989). Gran Dizionario Illustrato dei Papi. Casale Monferrato (AL) : Piemme. ISBN9788838413261.
Claudio Rendina: I papi. Newton Compton, Roma 1990.
Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
(madžarsko)
Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
Jenő Gergely (1982). A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. ISBN963 09 1863 3.
(angleško)
Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
Zunanje povezave
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Papež Klemen VI..
.JPG)
.jpg)
