Vokalna glasba

Da bo dosegal kakovostna merila Wikipedije, je treba članek »wikificirati«. Prosimo, pomagajte ga izboljšati tako, da dodate ustrezne notranje povezave ali pa izboljšajte njegovo postavitev. (mesec ni naveden) Za dodatne informacije kliknite povezavo [razširi] na desni strani. Razlog za vključitev tega označevalca v tem članku ni podan. Razlog lahko vnesete z uporabo parametra |razlog=, npr: {{Wikificiraj|razlog=Vaš razlog}} Prosimo, nadomestite HTML z wikioznačevalnim jezikom kjer je to ustrezno. Dodajte wikipovezave. Kjer je to primerno ustvarite povezave na druge članke s pomočjo "[[" in "]]" na obeh straneh ustreznih besed (za več informacij glej WP:POVEZAVA) in preverite, da vaše povezave kažejo, kakor ste pričakovali. Prosimo, da ne povezujete izrazov, ki so večini bralcev poznani, npr. vsakdanjih poklicev, dobro znanih geografskih pojmov in vsakodnevnih predmetov. Oblikujte uvod. Ustvarite ali izboljšajte uvodni razdelek. Uredite naslove poglavij, kot je opisano v Slogovnem priročniku za postavitev strani. Dodajte infopolje, če je to za članek ustrezno. Popravite vse mrtve povezave / uredite navajanje virov in sklicev na koncu besedila; kjer je ustrezno, uporabite predloge za navajanje. Odstranite ta označevalec.

V vokalno glasbo (lat.vox-glas) uvrščamo vse oblike muziciranja, v katerem sodelujejo pevski glasovi.

V vokalno glasbo sodijo:

• vokalne skladbe (skladbe namenjene petju brez instrumentalne spremljave) in
• vokalno-instrumentalne skladbe (skladbe za petje in instrumentalno spremljavo).

Petje je že v starih kulturah spremljalo različne družbene dogodke in je bilo pogosto bolj cenjeno od igranja na instrumente. Tudi v nekaterih kasnejših glasbeno zgodovinskih obdobjih je petje uživalo velik ugled. Skozi stoletja so nastajale nove vokalne glasbene oblike, se spreminjale in preoblikovale, nekatere pa so sčasoma utonile v pozabo.

V času srednjega veka je prevladovala vokalna glasba. Cerkev je petje veliko bolj cenila od igranja na instrumente in je za potrebe bogoslužja negovala enoglasno petje- gregorijanski koral. Pretirano gorečim privržencem cerkve so bili trn v peti potujoči pevci, ki so v svoje pesmi vpletali mite in junaška dejanja svojih prednikov ter opevali ljubezen, vino in ženske.

Z razvojem večglasja so v času renesanse, ki jo imenujemo tudi zlata doba zborovstva, nastali: motet (je večglasna vokalna glasbena oblika z verskim besedilom brez instrumentalne spremljave), maša, madrigal (je renesančna polifona vokalna glasbena oblika, komponirana na posvetna besedila) ter vokalno-instrumentalna, scenska glasbena oblika-opera.

Za barok je najbolj značilna vokalno-instrumentalna glasba za soliste, zbor in orkester, ki lahko v polnosti uresniči baročni ideal mogočnosti in blišča. Operi se tako pridružita obsežnejši vokalno-instrumentalni obliki-oratorij in kantata.

V obdobju klasicizma je sicer nastalo vliko izjemnih opernih del, vendar so se skladatelji osredotočili predvsem na instrumentalno glasbo. Romantika je postregla s samospevom, glasbeno obliko, pri kateri spremljava služi za slikovit poudarek vsebine besedila. Ob samospevu in zborovskem petju pa je kot najpomembnejša oblika na področju ustvarjanja vokalne glasbe ostala opera. V vseh obdobjih in kulturah je ljudska glasba eden izmed najpomembnejših stebrov ustvarjanja vokalne glasbe.

Solist je glasbeni izvajalec, ki izvaja samostojen del partiture, označen kot solo part. Pevec-solist lahko izvaja glasbeno delo ob spremljavi instrumenta (npr. samospev), orkestra (arija) ali ob spremljavi zbora.

Med skupinsko petje uvrščamo že sestavo dveh izvajalcev (duet ali dvospev). Podobno kot v instrumentalni glasbi tudi pri pevskih sestavih skupine izvajalcev poimenujemo glede na število članov v zasedbi(tercet, kvartet, kvintet, sekstet, septet, oktet in nonet). Ko število članov naraste do manjšega zbora, takšno zasedbo imenujemo komorni zbor.

Pevski zbor je večja vokalna glasbena zasedba. Zbore delimo glede na: barvo glasu, velikost zasedbe, tematikopevskega repertoarja ter na poklicne in amaterske pevske zbore.