Vezaj

Vezaj ( - ) je najkrajše vezalno črtično ločilo (v primerjavi s pomišljajem krajša črtica), ki se uporablja za vezanje besed. Navadno je stičen (stični vezaj), včasih pa tudi nestičen (nestični vezaj).

Stični vezaj (brez presledka z leve in z desne) pišemo:

1. med deli zložene besede, ki bi bili v prosti zvezi povezani z besedico in ipd.: Avstro-Ogrska, črno-beli film, slovensko-švedski slovar, rumeno-rdeča zastava, v Breznik-Ramovšu;
   
   • Medmeti iz istih ali podobnih sestavin se lahko pišejo z vezajem, če se sicer pišejo tudi skupaj ali narazen (ha-ha-ha ali hahaha ali ha ha ha).
     
2. med sestavinami zloženk, nastalih iz podrednih zvez, če je prvi del števka oziroma več števk (20-letnica, 30-odstoten) ali črka oziroma več črk (A-vitamin, C-dur, TV-sprejemnik);
   
3. zastarelo med sestavinami nekaterih zloženk z imenovalniško prvo sestavino (Slovenija-vino) – danes take zloženke pišemo skupaj (Slovenijavino);
   
4. na koncu pisno osamosvojenega dela zloženke ali sestavljanke tipa pet- in šestkratni znesek, strepto- in stafilokoki (značilno zlasti za strokovno pisanje);
   
5. med števčno/številčno osnovo in končajem: a-jevska sklanjatev, 30-a leta;
   
6. med kratico, pisano z veliki črkami, in končnico (ali podaljškom osnove), ki jo pišemo z malimi: TAM-a, pri NOB-ju;
   
7. za naveznim členkom le pred kazalniškim pridevniškim, posamostaljenim ali prislovnim zaimkom: le-ta, le-tak;
   
8. v tujih citatnih imenih: rendez-vous;
   
9. v filozofskem jeziku med samostojnimi besedami, povezanimi v sklop: biti-tu-in-zdaj.

1. med deloma dvojnega imena, če se obe enoti pregibata: Šmarje - Sap;
   
2. med osebnim imenom in vzdevkom (Josip Murn - Aleksandrov) oziroma med prvotnim in prevzetim priimkom (Zofka Kveder - Jelovšek).
   

• V novejšem času se pri priimkih vezaj opušča.
• Vezaja ne pišemo v primerih, ko je en del prilastek (Ljubljana Šiška, ptica pevka).
• Pred vzdevki, ki nadomeščajo priimke, ne pišemo vezaja (Karel Veliki, Ivan Brez zemlje).

Neskladenjsko/neoblikoslovno vezaj rabimo:

1. za ločevanje zlogov: li-pa, po-ti-ca;
   
2. za zaznamovanje nesamostojnih pomenskih delov besede: predpon (pra-), končnic (-a, -e), priponskih obrazil (-ost, -oča), medpon (-o-), vpon (-k- pri tikati) ...;
   
3. za zaznamovanje končajev: rima na -ast;
   
4. za zaznamovanje enote 00 pri zapisovanju denarnih zneskov (12 350,-- EUR).

• Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 47–48.
• J. Skaza: Žepni pravopis za vsakdanjo rabo: pravopisna pravila, slogovni in pravopisni zgledi, Ljubljana, Jutro, 2006, str. 40–41.