Share to: share facebook share twitter share wa share telegram print page

 

Poitou-Charentes

Poitou-Charentes
Zastava Poitou-Charentes
Zastava
Uradni logotip Poitou-Charentes
46°5′0″N 0°10′0″E / 46.08333°N 0.16667°E / 46.08333; 0.16667
Država Francija
Ukinjeno2016-01-01
PrefekturaPoitiers
Departmaji
Upravljanje
 • Predsednik
regijskega sveta
Jean-François Macaire (PS)
Površina
 • Skupno25.809 km2
Prebivalstvo
 (2007-01-01)
 • Skupno1.722.000
 • Gostota67 preb./km2
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • PoletniUTC+2 (CEST)
Koda ISO 3166FR-T
KDP (2012)[1]15. med francoskimi regijami
Skupaj€45,0 milijard
Na prebivalca€25.166 (US$35,212)
NUTS RegijaFR5
Spletna stranpoitou-charentes.fr

Poitou-Charentes (okcitansko Peitau-Charantas) je bila do leta 2015[2]zahodna francoska regija ob Atlantskem oceanu. Od leta 2016 je sestavni del regije Nova Akvitanija Glavno administrativno in zgodovinsko pomembno mesto je Poitiers.

Geografija

Poitou-Charentes leži na zahodu Francije ob Biskajskem zalivu. Na severozahodu meji na regijo Loire, na severovzhodu na Center, na vzhodu na Limousin, na jugu pa na regijo Akvitanijo.

Zgodovina

Glavni članek: Zgodovina Poitouja.

Prvi znani prebivalci regije so bili keltski Piktavi. S prihodom Rimljanov leta 56 pred našim štetjem je bilo ozemlje vključeno v rimsko provinco Akvitanijo, kasneje v četrtem stoletju pa v Aquitanio Secundo. Leta 418 so ozemlje osvojili Vizigoti, v letu 507 pa Franki.

Z bitko pri Poitiersu 732 je bil zaustavljen prodor muslimanskih osvajalcev v zahodno Evropo. Od 10. do 12. stoletja so bili grofje Poitouški hkrati tudi vojvode Akvitanije, mesto Poitiers pa je z leti raslo v svoji pomembnosti. Leta 1152 je bil Poitou s poroko med Eleonoro Akvitanijsko in kasnejšim angleškim kraljem Henrikom II. pod nadzorom Anglije. Pokrajina je bila ponovno združena s Francijo leta 1416, ko je postal njena provinca.

Sklici

  1. INSEE. »Produits intérieurs bruts régionaux et valeurs ajoutées régionales de 1990 à 2012«. Pridobljeno 4. marca 2014.
  2. La carte à 13 régions définitivement adoptée, Le Monde, 17 December 2014, accessed 2 January 2015
Kembali kehalaman sebelumnya