Huggins je leta 1864 preučil spektre več meglic in odkril, da imajo ta telesa, vključno z M57, svetle emisijske črte, ki so značilne za svetleče sijoče pline. Zaključil je, da večina planetarnih meglic ni sestavljena iz nerojenih zvezd, kakor so menili pred tem, ampak so megličaste.[5][6]
V binokularjih meglica ni vidna, v srednje velikem daljnogledu (60 mm) pa se pokaže kot majhen oblaček nežne svetlobe, ki proti središču zatemni. Z 200 mm daljnogledom in 45-kratno povečavo je disk nezgrešljivo ovalne oblike, temnejši srednji del pa je dobro viden. Vse postane mnogo očitneje pri večjih povečavah.
Planetarne meglice so na vesoljski časovni lestvici izredno kratkožive, saj se plini, ki jo sestavljajo, širijo na vse strani v Vesolje in se tako počasi redčijo in porazgubijo. M57 zato nejverjetneje v nekaj 10.000 letih ne bo več.
