sl Niobij

Niobij, ₄₁Nb
Niobij
Izgovarjava	IPA: [nióbij]
Videz	siv kovinski, modrikast, če oksidiran
Standardna atomska teža Ar, std(Nb)	92,90637(1)
Niobij v periodnem sistemu
	cirkonij ← niobij → molibden
Vrstno število (Z)	41
Skupina	skupina 5
Perioda	perioda 5
Blok	blok d
Razporeditev elektronov	[Kr] 4d4 5s1
Razporeditev elektronov po lupini	2, 8, 18, 12, 1
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STP	trdnina
Tališče	2477 °C
Vrelišče	4744 °C
Gostota (blizu s.t.)	8,57 g/cm3
Talilna toplota	30 kJ/mol
Izparilna toplota	689,9 kJ/mol
Toplotna kapaciteta	24,60 J/(mol·K)
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja	−3, −1, 0, +1, +2, +3, +4, +5 (rahlo kisel oksid)
Elektronegativnost	Paulingova lestvica: 1,6
Ionizacijske energije	1.: 652,1 kJ/mol ; 2.: 1380 kJ/mol ; 3.: 2416 kJ/mol ; ;
Atomski polmer	empirično: 146 pm
Kovalentni polmer	164±6 pm
	Spektralne črte niobija
Druge lastnosti
Pojavljanje v naravi	prvobitno
Kristalna struktura	telesno centrirana kubična (tck)
Hitrost zvoka tanka palica	3480 m/s (pri 20 °C)
Temperaturni raztezek	7,3 µm/(m⋅K)
Toplotna prevodnost	53,7 W/(m⋅K)
Električna upornost	152 nΩ⋅m (pri 0 °C)
Magnetna ureditev	paramagnetic
Youngov modul	105 GPa
Strižni modul	38 GPa
Stisljivostni modul	170 GPa
Poissonovo razmerje	0,40
Mohsova trdota	6,0
Trdota po Vickersu	870–1320 MPa
Trdota po Brinellu	735–2450 MPa
Številka CAS	7440-03-1
Zgodovina
Poimenovanje	po Niobe v grški mitologiji, hčeri Tantala
Odkritje	Charles Hatchett (1801)
Prva izolacija	Christian Wilhelm Blomstrand (1864)
prepoznal kot samostojen element	Heinrich Rose (1844)
Najpomembnejši izotopi niobija
γ	–
γ	–
γ	–
γ	–
	Kategorija: Niobij; prikaži · pogovor · uredi · zgodovina \| reference

Nióbij, nekdaj imenovan kolúmbij, je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol Nb in atomsko število 41. To redko, mehko, sivo, kovno prehodno kovino je moč najti v niobitu in se uporablja v zlitinah. Najpomembnejše so zlitine za izdelavo specialnih jekel in za povečanje trdnosti varjenih spojev. Niobij so najprej odkrili v kolumbitu (zdaj imenovanem niobit) in ga najprej poimenovali po tem mineralu.

Nahajališča

Ta element nikoli ne nastopa prost, pač pa se pojavlja v niobitu (Fe, Mn)(Nb, Ta)₂O₆, niobit-tantalit [(Fe, Mn)(Ta, Nb)₂O₆], pirokloru (NaCaNb₂O₆F), in evksenitu [(Y, Ca, Ce, U, Th)(Nb, Ta, Ti)₂O₆]. Minerali, ki vsebujejo niobij, pogosto vsebujejo tudi tantal. Odkrili so, da so velika nahajališča niobija povezana s karbonatiti (karbo-silikatnimi kameninami) in kot sestavina piroklora. Glavni proizvajalki koncentratov niobijevih mineralov sta Brazilija in Kanada, obsežna nahajališča rude so tudi v Nigeriji, DR Kongo in Rusiji.

Sklici

↑ Meija, Juris; in sod. (2016). »Atomic weights of the elements 2013 (IUPAC Technical Report)«. Pure and Applied Chemistry. 88 (3): 265–91. doi:10.1515/pac-2015-0305.

Zunanje povezave

Poglejte si besedo niobij ali Niobij v Wikislovarju, prostem slovarju.

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Niobij

Ta članek o kemičnem elementu je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

[CIAAW2013-1] Meija, Juris; in sod. (2016). »Atomic weights of the elements 2013 (IUPAC Technical Report)«. Pure and Applied Chemistry. 88 (3): 265–91. doi:10.1515/pac-2015-0305.

[1]