Mrliška okorelost

Mrliška okorelost
Vidno izražena mrliška okorelost glavnih mišičnih skupin na truplih nemških vojakov v Koncentracijskem taborišču Dachau.
Specialnost	sodna medicina, patologija
Simptomi	okorelost telesnih mišic
Trajanje	24–96 ur
Vzroki	smrt

Mrliška okorelost tudi smrtna okorelost (lat. rigor mortis) je ena izmed zgodnjih mrliških sprememb, ki se izraža kot zakrčenost in otrdelost vseh telesnih mišic vključno z gladkim mišičjem notranjih organov. Nastopi zaradi specifičnih biokemijskih sprememb znotraj mišičnih celic, navadno v prvih treh urah po smrti. Na začetku zajame gladko mišičje in srce, kasneje pa se po descendentem principu razširi tudi na vse skeletne mišice trupla. Analiza obsega mrliške okorelosti nam zaradi velike variabilnosti njenega širjenja da le malo podatkov o času nastopa smrti.

Tik po smrti nastopi kratkotrajno obdobje primarne mrliške ohlapnosti (lat. flacciditas mortis primaria), ki traja od 3 do največ 6 ur. V tem času so mišice mehke in ohlapne podobno kot v stanju zmanjšane zavesti. Obdobju ohlapnosti sledi začetek razvoja mrliške okorelosti, ki najprej zajame trebušno prepono, srčno mišico in gladko mišičje votlih prebavil. Edina vidna okorelost gladkih mišic na truplu je specifična naježenost telesnih dlak, ki je najbolj izražena na stegnih. Približno tri ure po smrti se okorelost pojavi tudi v skeletnih mišicah obraza. Najprej zajame žvekalne in mimične mišice, zatem pa se razširi tudi na vrat in trup. Okorelost skeletnih mišic se širi po descendentnem principu, torej od manjših k večjim mišicam, kar je posledica tega, da je manjše sklepe lažje imobilizirati kot večje. Zadnji postanejo imobilni kolenski, komolčni in kolčni sklep. Okorelost je vidno izražena v vseh glavnih mišičnih skupinah približno 6–12 ur od nastopa smrti. Okorelost v povprečju vztraja od 24 do največ 96 ur, ko jo prekine mišična avtoliza. Izginja po enakem principu, kot je nastopila. Zatem nastopi obdobje sekundarne mrliške ohlapnosti (lat. flacciditas mortis secundaria).^[1]

Če okorelost v obdobju 12 ur od nastopa smrti nasilno prekinemo, se lahko po prekinitvi ponovno vzpostavi. Kljub temu njena intenziteta ni enaka, kot bi bila brez prekinitve.^[1]

Mišična kontrakcija je posledica dinamičnega procesa tvorbe in prekinjanja prečnih povezav med kontraktilnimi elementi znotraj mišične celice. Ob pobudi za kontrakcijo se v primeru zadostne koncentracije Ca²⁺ ionov znotraj celice po posredovanju troponina C (velja za prečnoprogasto mišično celico) odkrijejo s tropomiozinskim kompleksom zastrta miozinska vezavna mesta na aktinskih filamentih. Miozinski filamenti so v tem času povezani z energetsko bogatimi molekulami ATP, ki preprečujejo tvorbo povezav med aktinskimi in miozinskimi molekulami. V naslednji fazi pride do delne hidrolize molekule ATP, ki razpade na ADP in organski fosfatni kompleks, kar omogoči pretvorbo miozina iz nizkoenergetske v visokoenergetsko obliko. Miozinske glavice se v tej fazi lahko čvrsto vežejo na vezavna mesta aktinskih filamentov, čemur sledi odstranitev fosfata. Ob odstranitvi se glavica miozina skrči v vratu in preide v nizkoenergetsko obliko, pri čemer potegne aktinsko molekulo proti centru krčljive enote. Takoj zatem se z miozina odstrani tudi molekula ADP, miozin in aktin pa ostaneta povezana. Ko se na miozin ponovne veže molekula ATP, se prečna povezava z aktinom začasno prekine. V primeru persistentno visoke koncentracije Ca²⁺ ionov se opisani proces ciklično ponavlja do porabe zalog ATP.^[2]

V času življenja je koncentracija ATP znotraj mišične celice razmeroma konstantna. Po smrti se njegova obnova močno zmanjša in v nekaj minutah povsem upade, kar vodi v drastičen padec koncentracije te za krčenje ključne molekule. Ob odsotnosti ATP se aktin in miozin povežeta v tog, neraztegljiv gel, kar vodi v otrdelost mišic. Okorelost se začne pojavljati, ko koncentracija ATP pade pod 85 % normalne vrednosti in je najizrazitejša, ko je koncentracija znižana na 15 %. Čas po smrti, v katerem se ATP še vedno obnavlja, je odvisen predvsem od znotrajceličnih zalog glikogena. Te so najnižje pri ljudeh, ki so bili v kratkem obdobju pred nastopom smrti fizično aktivni. Pri slednjih se zato okorelost razvije hitreje kot pri spočitih.^[1]