Kraljevska cestaKraljevska cesta (tudi Perzijska kraljevska cesta) je bila antična prometnica, ki jo je v 5. stoletju pr. n. št. obnovil, gradil in organiziral perzijski vladar Darej I. Veliki iz iranske dinastije Ahemenidov. Darej jo je dal zgraditi, da bi olajšal komunikacijo po svojem ogromnem Perzijskem cesarstvu. Cesta se je raztezala od perzijskega mesta Suza do lidijskega Sardesa. Razdalja med dvema mestoma je bila 2700 km. Sli na konjih so to razdaljo prejezdili v samo sedmih dneh. Zaradi primerjave: peš bi bilo potrebno 90 dni. Gradnja tako dolge in sofisticirane ceste skozi maloazijske gore, asirske puščave, babilonska močvirja in neprehodna področja zahodnega Irana je predstavljala vrhunec antičnega gradbenega znanja. MestaMesta, ki jih je povezovala Kraljevska cesta so bila identificirana z rekonstrukcijo koridorja glede na pisanje Herodota. Gledano od zahoda proti vzhodu se cesta začne v mestu Sarde v perzijski satrapiji Lidiji na vzhodni obali Egejskega morja ali okoli 100 km vzhodno od Izmirja v današnji Turčiji. Dalje proti vzhodu cesta prečka glavno asirsko mesto Ninive (današnji Mosul v Iraku), potem se obrne južno proti Babilonu (blizu današnjega Bagdada) in se ponovno obrne proti vzhodu v Perzijo (današnji Iran), kjer se razdeli: eden krak gre proti severovzhodu, nato proti vzhodu skozi Ekbatana in vzdolž Svilne ceste, drugi gre proti vzhodu v mesta Suza, Pasargad in Perzepolis. Seveda so take dolge poti za potnike in trgovce pogosto trajale mesece, zato so v času vladavine Dareja zgradili številna kraljeva počivališča, karavanseraje. OpisKraljevska cesta se deli na 7 glavnih koridorjev (111 etap, 2700 km):
Zgodovina Kraljevske cesteAsirska dobaGlede na to, da Kraljevska cesta ne sledi najkrajše ali najlažje etape med najpomembnejšimi mesti Perzijskega cesarstva, arheologi verjamejo, da so bili najzahodnejši deli ceste zgrajeni v dobi asirskih kraljev, saj cesta v tem delu potekala skozi njihovo cesarstvo. Perzijska dobaČeprav so nekateri odseki Kraljevske ceste obstajali že pred dobo Ahemenidskega cesarstva, smatrajo Dareja I. Velikega kot njenega graditelja in organizatorja. Nihče pred njim ni uspel povezati tako oddaljena področja, izboljšati kvaliteto z utrjenim gramozom in organizirati postavljanje počivališč in varnostnih enot ob celotni trasi Kraljevske ceste. Glavna cesta je bila dolga 2700 km in je služila kot poštna in trgovska prometnica. Nanjo so se priključevale tudi mnoge vzporedne in priključne ceste preko katerih se je vršila oskrba. Vzhodni deli ceste, ki so se nahajali v današnjem Iranu niso omenjeni v Herodotovih delih, saj je bila njegova percepcija Perzijskega cesarstva osnovana v glavnem iz stališča jonskih Grkov iz zahoda cesarstva. Vseeno pa so bili vzhodni deli ceste, ki so se raztezali skozi centralni Iran, važne trgovske poti, ki so kasneje postale del splošno znane Svilne ceste. Cesta je pomagala Perziji povečati obseg trgovine na dolge razdalje, ki je v času Aleksandra Velikega dosegla svoj vrhunec. Leta 1961 so v okviru raziskovanj, ki jih podprla American Philosophical Society, S. F. Starr, izsledili odsek ceste od Gordiuma proti Sardesu. Prepoznali so prečkanje reke s starodavnimi mostnimi oporniki. [2] Rimska dobaKraljevska cesta iz dobe Dareja Velikega v 6. stoletju pr. n. št. je bila tako kvalitetna, da je bila v uporabi tudi v rimski dobi v času Trajana in Hadrijana, skoraj 700 let kasneje. [1] Moderna dobaDanes obstajajo samo ostanki perzijske Kraljevske ceste in je težko definirati točne odseke. Še danes pa obstaja nekaj relativno ohranjenih mostov kot na primer tisti v Diyarbakıru v današnji Turčiji.[3] Znani citati
Royal Road to Romance (1925) je prva knjiga, ki jo je napisal Richard Halliburton in govori o njegovem potovanju po svetu iz Andore v Angkor, ko je bil mladenič. Glej tudiViri in sklici
Zunanje povezave |