Kigali
Kigali je glavno mesto Ruande in z dobrim milijonom prebivalcev (po popisu leta 2012) daleč največje mesto te vzhodnoafriške države.[1] Pravzaprav je edino večje urbano naselje v Ruandi, ki je pretežno kmetijska dežela, s tem pa tudi najpomembnejše politično in gospodarsko središče.[2] V upravni delitvi države ima enakovreden status provincam, dalje pa se deli v tri okrožja: Nyarugenge, Gasabo in Kicukiro.[1] Mesto stoji na štirih gričih ob reki Ruganwa v goratem osrednjem delu Ruande in ima dobre prometne povezave do drugih regij, v bližini je tudi mednarodno letališče. Od gospodarskih panog sta pomembnejši izvoz čaja in kave, pa tudi lahka industrija in storitvene dejavnosti.[2][3] Prebivalstvo je raznoliko, pri čemer obstaja ostra ločnica med Hutuji in Tutsiji, sprtima etničnima skupinama v krvavi državljanski vojni v 1990. letih, katere posledice so v ruandski družbi vidne še danes. Mestne oblasti sicer zdaj posvečajo veliko pozornosti čistoči in varnosti, zato velja Kigali za razmeroma varnega, še vedno pa velik del prebivalstva živi v barakarskih naseljih.[3][4] Kigali so leta 1907 ustanovili Nemci kot trgovsko središče v sklopu protektorata Nemška vzhodna Afrika, po porazu Nemčije v prvi svetovni vojni pa je kot del ozemlja Ruanda-Urundi pripadlo Belgiji. Administrativno središče je bilo takrat Bujumbura v današnjem Burundiju, zato se je Kigali le počasi razvijal, predvsem na račun rudnikov v bližini.[2][3] Leta 1962 je postal glavno mesto samostojne Ruande. Takrat se je začel razvijati kot industrijsko središče, v drugi polovici 20. stoletja so bile ustanovljene tudi univerza in tehniške višje šole. Intenzivnejša rast je po drugi strani prinesla s seboj težave s prenaseljenostjo (brezposelnost, revščina, kriminal).[4] Kigali je močno prizadel ruandski genocid leta 1994, med katerim je bila ubita ali pregnana tretjina prebivalcev, predvsem Tutsijev, samo mesto pa je bilo delno porušeno.[3][4] Leta 1995 je imelo 286.000 prebivalcev, večinoma vrnjenih beguncev, segregacija med Hutujci in Tutsiji pa je očitna še danes.[2] Kljub temu se s priseljevanjem in naravnim prirastom število prebivalcev hitro viša in se bo ob sedanji stopni prirasta (4 % na letni ravni) do leta 2020 podvojilo, kar povzroča težave z zagotavljanjem komunalnih storitev.[5] Sklici in opombe
Zunanje povezave
|