Karl VI. je bil drugorojeni sin Leopolda I. in Eleonore-Magdalene Pfalško-Neuburške je bil najprej postavljen (1703) za španskega kralja kot Karl III., po smrti brata Jožefa I. v letu 1711 pa je postal rimsko-nemški cesar ter kralj Češke in vladar avstrijskih dežel. V letu 1712 je postal ogrski kralj.
V zakonu z Elizabeto Braunshweiško-Wolfenbüttelsko je imel štiri otroke, vendar je ostal brez moških potomcev:
Z njegovo smrtjo je izumrla moška linija Habsburžanov. Da bi zagotovil dedovanje oblasti tudi na hčerki je v letu 1713 razglasil Pragmatično sankcijo.
Večino preostalega političnega delovanja je nato podredil prizadevanjih za priznanje te pravice najprej v deželah, ki jim je vladal, nato pa še v ostalih evropskih državah.