Irkut MS-21 (ruskoМС‑21 "Магистральный Самолёт 21 века" - "Magistralny Samolyot 21 veka" - "Letalo 21. stoletja") je serija dvomotornih 150-212 sedežnih reaktivnih potniških letal srednjega dosega. Letala trenutno razvija korporacija Irkut in konstrukcijski biro Jakovljev, oba del UAC (United Aircraft Corporation).[2] Letalo je načrtovano na podlagi predlaganega dvomotornega Jak-242, ki sam izhaja iz trimotornega Jaka-42.
Nadomestil bo trimotornega Tupoljev Tu-154 in dvomotornega Tu-204/214.[3] Certifikacija je bil predvidena do leta 2016,[4][5] dobava pa leta 2017.[5]
Na začetku so planirali uporabo kompozitnih materialov (33 %), v primeru uporabe kompozitnega krila bo ta delež 40-45 %.
Marca 2008 je bila podpisana pogodba s korporacijo Suhoj za dizajn in izdelavo kompozitnih kril.[6] Motorje za ruski notranji trg bi izdeloval AviaDvigatel.[7][8] Poleg tega je Irkut izbral decembra 2009 tudi nov motor Pratt & Whitney PW1000G za pogon MS-21.[9] 20. avgusta 2009 je Hamilton Sundstrand podružnica United Technologies Corporation objavila $2.3 milijardno pogodbo za dobavo sistem za MS-21.[10] Irkut je izbral tudi Rockwell Collinsa in ruskega partnerja Avionika za dobavo avionike.[11] Tako bo to prvo rusko letalo, ki bo na široko uporabljalo zahodne sisteme in bo tako lažje prodrlo na svetovni trg.
Tehnične posebnosti in novosti
Teža praznega letala je zmanjšana z uporabo kompozitnih materialov in novih zlitin.[12]
Aerodinamika letala je izboljšana pod vodstvom biroja «ЦАГИ» "Центральный аэрогидродинамический институт", ki je eden najstarejših in najbolj izkušenih institut na svetu na področju aerodinamike in hidrodinamike
Kabina je širša od Airbusa A320 za 12 cm in Boeinga 737 za 28 cm. Dva potnika se lahko srečata brez težav na hodniku. Večji prostori za prtljago omogočajo hitrejše izkrcanje in vkrcanje, kar je pomembno za nizkocenovne prevoznike
Letalo je načrtovano v skladi z zahtevami letalskih prevoznikov [12]
Letalo izpolnjuje z bodočimi zahtevami okoljuprijaznosti, zmanjšan bo hrup letala za 15 EPNdB glede na ICAO Chapter 4 [12]*