Interval (glasba)Interval je razdalja med dvema tonoma oz. med njunima višinama. Interval vsebuje podatek o kvaliteti in kvantiteti, na primer: čista kvinta (č5), velika septima (v7), zvečana sekunda (zv2) itd.
V akustičnem smislu lahko intervale delimo v 2 skupini, konsonance in disonance. Disonančni intervali nosijo napetost in težijo k razvezu v konsonančni interval.
Interval zv4 oziroma v enharmonskem smislu zm5 obsega polovico oktave. V obdobju srednjega veka in renesanse so ga imenovali »diabolus« (hudičev interval) ali tritonus (obsega 3 cele tone), predstavljal pa je največjo disonanco. Njegova uporaba je bila v skladu s pravili kontrapunkta odločno prepovedana. V 20. stoletju je to ključni interval jazzovske glasbe. Znotraj ene oktave tvorimo 22 različnih intervalov tako, da se ton ne ponovi (izvzamemo č1 in č8) Tona, ki sestavljata interval lahko slišimo hkrati, zaporedno navzgor ali zaporedno navzdol. Intervali glede na tonske uglasitveAkustično intervale izračunavamo glede na razmerja med frekvencami določenih tonov. Na primer, 2:1 za oktavo, ker je frekvenca zgornjega tona 2-kratna vrednost frekvence spodnjega tona. Za namene merjenja intervalov, ki niso v sistemu temperirane uglasive, s poudarkom na neevropski glasbi, je oktava konvencionalno razdeljena na 1200 centov s poltonsko vrednostjo 100 centov. S tako razdelitvijo ima npr. mala terca 300 centov pri temperirani uglasitvi, 294 centov pri pitagorejski in 316 pri naravni uglasitvi. Manjša, kot so števila v intervalnem razmerju (ulomek), bolj konsonančen je interval. Najbolj konsonančen interval poleg prime (1/1) je oktava (2/1), sledijo č5 (3/2), č4 (4/3, čeprav je evropska glasba ta interval dolgo tretirala kot disonanco), potem v6 (5/3), v3 (5/4), m.3 (6/5) itd. Glej tudi |