Hipokalciemíja pomeni znižano koncentracijo kalcija v krvni plazmi.[5][6] Normalen razpon krvnih ravni kalcija je 2,1–2,6 mmol/L (8,8–10,7 mg/dl, 4,3–5,2 mEq/L), pri čemer pri vrednostih pod 2,1 mmol/l govorimo o hipokalciemiji.[1][3][7] Blago znižane vrednosti, do katerih pride pri bolniku postopoma, običajno ne povzročajo simptomov,[2][4] sicer pa lahko pride do parestezij (neprijetnega občutenja v koži), mišičnih krčev, epileptičnih napadov, zmedenosti in naposled celo do srčnega zastoja.[1][2]
Začetno zdravljenje hude oblike hipokalciemije temelji na intravenskem nadomeščanju kalcija s kalcijevim kloridom, lahko v kombinaciji z magnezijevim sulfatom.[1] Za zdravljenje hipokalciemije lahko pride v poštev tudi peroralno nadomeščanje kalcija, magnezija ter vitamina D.[2] Pri hipoparatiroidizmu lahko zdravljenje vključuje tudi uporabo hidroklorotiazida in vezalcev fosfata ter dieto z nižjo vsebnostjo soli.[2] Hipokalciemija je prisotna pri okoli 18 % vseh bolnikov, zdravljenih v bolnišnicah.[4]
Znaki in simptomi
Živčno-mišični simptomi hipokalciemije so posledica pozitivnega batmotropnega učinka (povečane vzdražnosti) zaradi zmanjšane interakcije kalcija z natrijevimi kanalčki. Kalcij sicer blokira natrijeve kanalčke in zavira depolarizacijo živčnih in mišičnih celic, zmanjšana koncentracija kalcija pa zniža prag depolarizacije.[8] Pojavijo se lahko na primer krči, aritmije, parestezije oziroma neprijeten občutek v koži (zlasti v predelih dlani, stopal in okoli ust).[9] V hujših primerih lahko prode do tetanije. Posledici tetanije sta lahko Chvostekov znak (krčenje mimičnih mišic pri udarcu na obrazni živec v področju obušesne žleze slinavke) in Trousseaujev znak (krč prstov, ki ga izzove triminutno zažetje zgornjega uda s sfigmomanometrom s tlakom malo nad sistoličnim krvnim tlakom).[10][11]
Blago znižane vrednosti, do katerih pride pri bolniku postopoma, običajno ne povzročajo simptomov.[2][4] Pri simptomnih bolnikih lahko pride do blagih težav, lahko pa nastopijo tudi življenjsko ogrožajoče težave,[9] ki lahko vodijo tudi v srčni zastoj.[1][2]
↑ 3,03,1Pathy, M.S. John (2006). »Appendix 1: Conversion of SI Units to Standard Units«. Principles and practice of geriatric medicine. Zv. 2 (4. izd.). Chichester [u.a.]: Wiley. str. Appendix. doi:10.1002/047009057X.app01. ISBN9780470090558.