Giovanni Pico spada med značilne predstavnike renesančnega humanizma. V ospredje je postavil novoplatonistični dinamični ideal človekovega duhovnega vzpona k božanskemu nasproti sholastičnemu pasivnemu stanju podrejenosti v razmerju do Boga. Zanj je mogoče medsebojno razumevanje in strpnost med različnimi religijami, ki izhajajo iz enotne duhovne dediščine novoplatonizma.
Življenje
Že v mladosti je izkazal veliko željo po učenosti. V starosti triindvajset let je poskusil organizirati velik zbor filozofov in teologov različnih veroizpovedi in prepričanj, da bi se dogovorili o “filozofskem miru” in “religiozni spravi”[4] in je pripravil 900 filozofskih in humanističnih tez, nekakšen manifest, ki danes predstavlja ogledalo željnosti po učenosti, spoznavanju in ustvarjanju v obdobju renesanse. S temi tezami je zbudil pozornost pri papežu Inocencu VIII., ki je obsodil nekatere od teh tez[5] in prepovedal spravno-filozofski zbor različnih religij.
Poleg novoplatonizma je kazal zanimanje za vse oblike različnih antičnih in srednjeveških okultno-ezoteričnih filozofsko religioznih gibanj: od antičnih misterijev, preko poganskega in krščanskega gnosticizma do judovske kabalistične gnoze. Varstvo pred preganjanji mu je izmenoma[6] nudil florentinskimecen in de facto vodja Firenc Lorenzo Medičejski[7].
Leta 1488 je prepričal Lorenza, da je v Firenze povabil njegovega dolgoletnega prijatelja dominikancaSavonarolo, ki je po Lorenzovi smrti začel gonjo proti Medičejcem in grešnemu vplivu renesanse v mestu. Giovanni Pico je vedno bolj prihajal pod Savonarolin vpliv in umrl nepojasnjene smrti 17. novembra 1494, istega dne, ko je francoski kralj Karel VIII. z vojsko zasedel Firence in izgnal Medičejce iz mesta. Zadnje forenzične raziskave na njegovem okostju predpostavljajo domnevo, da je bil zastrupljen, ker se je preveč zbližal s Savonarolo[8]. Mirandolova velika občudovalca sta bila humanista Thomas More in Johannes Reuchlin.
Dela
O človekovem dostojanstvu
Ta razdelek potrebuje razširitev. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. (mesec ni naveden )
Literatura
Opera omnia, 1601
Hankins, James (ur.), The Cambridge companion to Renaissance philosophy, Cambridge University Press, Cambridge, 2007. (COBISS)
Pico della Mirandola, Giovanni, »O človekovem dostojanstvu«, Družina, Ljubljana 1997 (COBISS)
More, Thomas, »Življenje Janeza Pica, grofa Mirandolskega«, v »Thomas More - krščanski humanist : izbrani angleški spisi«, prevod Žnidaršič Golec, Lilijana, Mohorjeva družba, Celje 1992 (COBISS)
Škamperle, Igor, »Giovanni Pico della Mirandola I / Giovanni Pico della Mirandola II : filozofija v renesansi«, v publikaciji »Tretji dan, št. 8 (1995), str. 18-20, št. 9 (1995), str. 11-14, (COBISS)
↑Večino tez je razumel kot neškodljive, a nekatere so bile dovolj sporne tudi za inkvizicijo.
↑Beseda »izmenoma« je uporabljena zato, ker je pogosto Giovanni Pico zaradi svojega burnega življenja in ljubezenskih podvigov pogosto spravljal v zadrego svojega mecena, ki pa mu je bil tudi ob najbolj neprijetnih izpadih vedno naklonjen in ga je znal ceniti.
↑Znan kot Lorenzo Veličastni. Od deda Cosimo Medičejski je prevzel skrb za intelektualno dediščino novo ustanovljene platonske Akademije, ki je ponovno popularizirala klasičnega Platona in novoplatonizem, in skrb za nadarjene umernike. En od teh je bil mladi Michelangelo. Giovanni Pico je bil tudi prijatelj in intelektualni rival z Marsilijem Ficinom
![[icon]](Slika:Wiki_letter_w_cropped.svg){kind=small}
