Njen oče je bil Louis-Alphonse, mama pa Italijanka Annetta Giovanna Maillard. Vzgojila jo je babica, očetova mama, ki je vodila javno hišo v Normandiji, saj jo je mama zapustila. Zaradi vnetja roženice je mala Edith skoraj oslepela, vendar je čudežno ozdravela potem, ko so babičine prijateljice skupaj z njo romale na grob sv. Terezije v Lisieux [6]. Zatem je nekaj časa živela z očetom, ki je rad popival, zapustila pa ga je pri šestnajstih, da bi postala ulična pevka v Parizu.
Leta 1935 jo je odkril lastnik nočnega lokala Louis Leplée, čigar klub je obiskoval tako višji kot nižji razred. Prepričal jo je naj zapoje in je dal vzdevek, ki bi ga imela za vse življenje »La Môme Piaf« – Mali Vrabček. Istega leta je Edith tudi izdala svojo prvo ploščo. Kmalu zatem je bil Leplée umorjen, Edith pa je bila obtožena sokrivde, a so jo oprostili.
Njena pesem La vie en rose je bila napisana med nemško okupacijo Pariza v drugi svetovni vojni. Med vojno je bila njena kariera zelo uspešna in povpraševanje zelo veliko. S petjem za Nemce na visokih položajih si je prislužila pravico, da se je slikala s francoskimi vojnimi ujetniki za navidezno povečanje morale. Ko so ujetniki dobili slike so jih lahko uporabili kot načrte za pobeg. Edith je med vojno zelo pomagala Francoskemu odporu in je tako rešila mnogo življenj.
Po koncu vojne je imela turneje po Evropi, ZDA, in Južni Ameriki ter tako postala mednarodno priznana osebnost.
Velika ljubezen njenega življenja je bil Marcel Cerdan, a je umrl v letalski nesreči leta 1949, ko ga je Edith, da bi se čim prej spet videla, poslala na letalo, čeprav ni maral letenja. Poročila se je dvakrat. Njen prvi mož je bil Jacques Pills, poročila sta se leta 1952, ločila pa 1956, drugi mož pa je bil Theophanis Lamboukas, tudi znan kot Théo Sarapo, bil je kar dvajset let mlajši od nje, poročila pa sta se leta 1962.
Edith je imela tudi hčerko Marcelle, ki je umrla v svojem drugem letu (1935). Oče tega otroka je bil Louis Dupont. Leta 1951 je doživela prometno nesrečo in postala odvisna od morfija. V dvorani Paris Olympia je bila prvič deležna slave in tam je tudi imela nepozabni koncert, le nekaj mesecev pred smrtjo. V začetku leta 1963 je Edith posnela svojo zadnjo pesem, L'homme de Berlin.
Grob Edith Piaf
Ko je dopolnila 47 let, je Edith Piaf umrla za rakom 10. oktobra 1963, dan pred prijateljem Jeanom Cocteaujem. Pokopali so jo na pokopališču Pere Lachaise v Parizu. Na njen pogreb je prišlo več kot 40.000 ljudi, stotisoči pa so žalovali na ulicah Pariza. Charles Aznavour, ki je svojo pevsko kariero začel v sodelovanju z Edith, se spominja, da je bil čas njenega pogreba edini primer po koncu 2. svetovne vojne, ko je bil na pariških ulicah ves promet zaustavljen.
Še danes se je spominjamo kot največje francoske pevke vseh časov, njeno življenje pa je bilo polno nasprotij: na eni strani znana pevka, na drugi pa je živela tragično osebno življenje, prav tako pa njeni drobni postavi na odru nasprotuje veličastna moč njenega glasu, s katerim si je zaslužila vzdevek Pariški vrabček.
