Share to: share facebook share twitter share wa share telegram print page

 

Astronomska enota

Astronomska enota
Siva črta ponazarja razdaljo Zemlja–Sonce, ki je v povprečju velika 1 astronomsko enoto.
Informacije o enoti
Sistem enoteAstronomski sistem enot
Sprejeto za uporabo v SI
Enotadolžine
Simbolau ali ua 
Pretvorbe enote
1 au ali ua v ...... je enako ...
   metrične (SI) enote   149597870700 m
   imperialne & US enote   9,2956 x 107 mi
   astronomske enote   4,8481 x 10−6 pc
   1,5813 x 10−5 ly

Astronómska enòta (oznaka a. e. (), mednarodna pa AU, au, a.u. ali A) je dolžinska enota, ki se uporablja največ v astronomiji in je približno enaka razdalji Zemlje od Sonca. Točna določitev enote mora upoštevati še dejstvo, da tir Zemlje okrog Sonca ni krožnica, ampak elipsa. Izvirno so astronomsko enoto določili kot glavno os Zemljinega tira, to je kot povprečno razdaljo Zemlje od Sonca. Za še večjo točnost je Mednarodna astronomska zveza (IAU) leta 1976 določila astronomsko enoto kot razdaljo od Sonca, na kateri bi imel brezmasen delec v nemotenem tiru obhodni čas 365,2568983 dni (ali Gaussovo leto). Mednarodni urad za uteži in mere (BIPM) predlaga oznako za astronomsko enoto ua.

Točna izmerjena vrednost je 149.597.870.691 ± 30 m. Od leta 2014 BIPM ponovno priznava definicijo astronomske enote IUA iz leta 2012 kot 149.597.870.700 m.

V času, ko so astronomsko enoto predstavili, je bila njena dejanska vrednost zelo slabo znana. Razdalje planetov izražene z a. e. se lahko določi iz heliocentrične geometrije in zakonov gibanja planetov. Navsezadnje so dejansko vrednost a. e. približno določili iz opazovanj paralakse in nedavno še točneje z radarjem. Medtem ko se sedaj pozna vrednost astronomske enote z veliko točnostjo, pa se ne pozna vrednosti za maso Sonca zaradi nezanesljivosti merjenj splošne gravitacijske konstante. Ker je gravitacijska konstanta znana na pet ali šest decimalk, lege planetov pa na 11 do 12 decimalk, je nemogoče izvesti preračun lege planetov v metričnem sestavu enot, ne da bi se izgubila točnost pri njihovi pretvorbi. Zaradi tega se račune v nebesni mehaniki izvede v Sončevih masah in astronomskih enotah namesto v kilogramih in kilometrih. Astronomska enota se rabi v glavnem kot priročna enota za merkenje razdalj znotraj Osončja in v drugih sorodnih zvezdnih sestavih. Je tudi temeljna komponenta pri definiciji druge astronomske dolžine parseka.

Zgledi

  • 366,547 a. e. - razdalja Proksime Kentavra od Sonca,
  • 39,7 a. e. - razdalja Plutona od Sonca,
  • 13,0 a. e. - razdalja Proksime Kentavra od α Kentavra,
  • 6,4 a. e. - največja razdalja med Zemljo in Jupitrom,
  • 5,2 a. e. - razdalja Jupitra od Sonca,
  • 4,0 a. e. - najmanjša razdalja med Zemljo in Jupitrom,
  • 2,57 a. e. - glavni premer Betelgeze,
  • 1,523679 a. e. - velika polos Marsa,
  • 0,0026 a. e. - razdalja Lune od Zemlje.

Nekaj približnih pretvorbenih množiteljev:

Meritve skozi zgodovino

Kako točno so astronomi in drugi merili astronomsko enoto prikazuje spodnja razpredelnica.

π☉ čas avtor postopek
       
3,7 – 265 pr. n. št. Aristarh navidezno gibanje Lune[1]
32,89 40" okoli 249 pr. n. št. Arhimed  
0,7548 (?)
148,74 		  okoli 230 pr. n. št. Eratosten navidezno gibanje Lune (?)
7,8 7' 136 pr. n. št. Hiparh Lunini mrki in navidezno gibanje Lune
65 – 90 pr. n. št. Posidonij navidezno gibanje Lune[2][3]
7,7 2′ 50″ okoli 150 Ptolemej  
7,1   okoli 890 Albatani  
87,71 15" okoli 1630 Wendelin Aristarhov postopek
93,8 14,02" 4. december 1639 Horrocks navidezni prehod Venere prek Sončeve ploskve
152,9750 8,6" 1659 Huygens  
40   1665 Riccioli ocena paralakse Sonca
neuspelo   1671 Picard
Richer 		Marsova deklinacija
109,8   1672 Cassini I. paralaksa Marsa ob opoziciji
138,48 9,5″ 1672 Cassini I.
Flamsteed 		Marsova deklinacija
    1716 Halley postopek navideznega prehoda Venere prek Sončeve ploskve
138,5 (129,2)   1752 (1751) de Lacaille Marsova deklinacija
153,165 592   6. junij 1761 Short Halleyev postopek navideznega prehoda Venere
153,9
148,2 		  3. junij 1769   navidezni prehod Venere prek Sončeve ploskve
152,9750 8,6" 1771 de Lalande  
152,500   1825 Encke statistično izračunan navidezni prehod Venere
149,50   1862 Foucault konstanta aberacije
146,83
147,32 		  1862 več odprav paralaksa Marsa ob opoziciji
147,49   1863 Hansen paralaktična neenačba Lune
147,00   1863 Le Verrier Sončeve motnje Luninega gibanja
148,990
153,5 ± 6,65 		  1864 Powalky izračunan navidezni prehod Venere
lege opazovališč
neuspelo
nazadovoljivo 		  9. december 1874 Airy
Gill 		navidezni prehod Venere prek Sončeve ploskve
149,84   1877 Gill paralaksa Marsa ob opoziciji
149,50 ± 0,17   1879 Michelson
Newcomb 		konstanta aberacije
neuspelo
150,184 ± 0,686
148,179 ± 2,002 		  6. december 1882 Airy
več odprav
  		navidezni prehod Venere prek Sončeve ploskve
bolje   1889 Gill paralaksa asteroidov Viktorija, Iris, Sapfo
149,670 8,7899″ 1895 Newcomb  
149,500 ± 0,050   1896 IAU, Pariz  
149,464   1901 Gill paralaksa asteroidov
149,397 ± 0,016 8.807″ 1901 Hinks paralaksa asteroida Eros ob opoziciji
    1912 S. S. Hug radialne hitrosti zvezd
149,413   1924 Jones paralaktična neenačba Lune
149,447   1927 de Sitter paralaktična neenačba Lune
149,462 ± 0,060   1928 Jones zvezdni spektri
149,566 ± 0,034   1929 Jones okultacije zvezd z Luno
149,668 ± 0,017   1931 Jones paralaksa asteroida 433 Eros ob opoziciji
149,549 ± 0,221   1911-
1936 		KO Greenwich konstanta aberacije
149,453   1938 de Sitter  
149,422 ± 0,119   1941 Adams zvezdni spektri
149,668 4 8,790″ 1941 Jones  
149,670   1948 Clemence  
149,550 ± 0,014   1960   Pioneer 5 na tiru Zemlja-Venera
149,592 ± 0,006   1961   radarski odboj na Veneri
149,674 ± 0,017   1964    
149,600   1964 IAU, Hamburg  
149,598 000 ± 0,000 680       radarski odboj na Veneri
149,597 870 ± 2   1976 IAU[4] definicija prek Gaussove gravitacijske konstante[a]
149,597 870 660   1982 JPL DE200[8]  
149,597 870 610   1992 IERS[8]  
149,597 870 691   1995 JPL DE403/DE405, EPM2000[9]  
149,597 870 691(30)        
149,597 870 691(6)   2006 BIPM  
149,597 870 700 ± 3   2009 Pitjeva
Standish[10] 		 
149,597 870 700 8,794 143 [287 32]"[b] 2014 BIPM definicija IAU iz 2012

Glej tudi

Opombe

  1. ↑ Po tej definiciji je astronomska enota dolžine dolžina (A) za katero ima Gaussova gravitacijska konstanta (k) vrednost 0,01720209895, če so merske enote astronomske enote dolžine, mase in časa.[5][6][7]
  2. ↑ Za pretvorbo je vzet Zemljin ekvatorski polmer po formuli:

Sklici

  1. ↑ Van Helden (1985), str. 5–9.
  2. ↑ Kleomed (2014).
  3. ↑ Gomez (2013), str. 8.
  4. ↑ Seidelmann (1977).
  5. ↑ Resolution No. 10 of the XVIth General Assembly of the International Astronomical Union, Grenoble, 1976
  6. ↑ Hussmann; Sohl; Oberst (2009), str. 4
  7. ↑ Williams (1997), str. 48.
  8. ↑ 8,0 8,1 DE200/DE403/DE405, Planetne in Lunine efemeride JPL, Pasadena
  9. ↑ EPM2000, Planetne in Lunine efemeride Inštituta za uporabno astronomijo, RAZ, Sankt Peterburg
  10. ↑ Pitjeva; Standish (2009).

Viri

  • Gomez, Alberto G. (2013), Aristarchos of Samos, the Polymath, AuthorHouse, ISBN 978-1481789493
  • Hussmann, H.; Sohl, F.; Oberst, J. (2009), »§4.2.2.1.3: Astronomical units«, v Trümper, Joachim E. (ur.), Astronomy, astrophysics, and cosmology — Volume VI/4B Solar System, Springer, ISBN 3-540-88054-2
  • Kleomed (20. marec 2014), Fragment 215.K (v angleščini), attalus.org, pridobljeno 23. oktobra 2014
  • Pitjeva, E. V.; Standish, E. M. (april 2009), »Proposals for the masses of the three largest asteroids, the Moon-Earth mass ratio and the Astronomical Unit«, Celestial Mechanics and Dynamical Astronomy, 103 (4): 365–372, doi:10.1007/s10569-009-9203-8{{citation}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  • Seidelmann, P. Kenneth (1977), »Numerical values of the constants of the Joint Report of the Working Groups of IAU Commission 4«, Celestial Mechanics, 16: 165..177, doi:10.1007/BF01228598
  • Van Helden, Albert (1985), Measuring the Universe: Cosmic Dimensions from Aristarchus to Halley, Chicago: University of Chicago Press, ISBN 0-226-84882-5
  • Williams, Gareth V. (1997), »Astronomical unit«, v Shirley, James H.; Fairbridge, Rhodes Whitmore (ur.), Encyclopedia of planetary sciences, Springer, ISBN 0-412-06951-2
Kembali kehalaman sebelumnya