|
Ansambel Lojzeta Slaka
Ansambel Lojzeta Slaka je nekdanja slovenska narodnozabavna zasedba, ki ob Ansamblu bratov Avsenik velja za utemeljitelje te zvrsti. Delovala je od leta 1964, ko se je oblikovala iz Tria bratov Slak, do smrti vodje ansambla Lojzeta Slaka leta 2011. Medtem ko ''Avseniki'' veljajo za najboljšo kvintet zasedbo, se ''Slake'' postavlja na prvo mesto med trio zasedbami. V času delovanja so izdali vrsto plošč, kaset in zgoščenk, ustvarili veliko uspešnic in prejeli več nagrad. Zasedba Ansambel Lojzeta Slaka so sestavljali inštrumentalni trio Lojzeta Slaka in pevska zasedba Fantje s Praprotna. Harmoniko je v triu ves čas delovanja igral ustanovitelj ansambla in avtor melodij Lojze Slak.[1] Kitarist v ansamblu je bil večino let Niko Zlobko, ki je v ansamblu igral med letoma 1964 in 1990, nato pa še med letoma 2001 in 2007. Bil je Slakova desna roka, avtor večine aranžmajev. V času, ko je igral pri sinovi zasedbi Rompompom med letoma 1990 in 2001, ga je nadomeščal Milan Ferlež. Od leta 2007 pa do konca delovanja ansambla leta 2011 je kitaro v ansamblu igral Janez Hvale.[1] Tudi basisti so bili v času delovanja le trije. Prvi dve leti je igral Ciril Babnik, ki ga je leta 1965 nasledil Franc Sever. Ta je pri ansamblu ostal več kot dvajset let, dokler se ni leta 1988 odločil za samostojno odvetniško kariero, ki mu je vzela preveč časa, da bi lahko nadaljeval. Zato se je ansamblu pridružil Tone Štritof, ki je nekaj let pozneje začel tudi prepevati s Fanti s Praprotna kot 1. basist.[1] Pevsko zasedbo Fantje s Praprotna so ob pridružitvi ansamblu sestavljali Andrej Bergant, Jože Šifrar, Janez Habjan, Janez Kalan in Janez Dolenc. Zasedba je ostala nespremenjena 10 let, dokler se ni leta 1974 Šifrar smrtno ponesrečil v prometni nesreči. Takrat ga je nasledil Franci Rebernik, ki je v ansamblu ostal do konca. Vmes sta se od ansambla zaradi zdravstvenih težav poslovila tudi Habjan in Kalan, prvi leta 1991, drugi pa 1993. Kot četrti pevec je zato začel prepevati Tone Štritof, petega člana niso iskali.[1] DelovanjeZačetki in prva letaLojze Slak je že pred letom 1964 skupaj še s tremi brati igral v Ansamblu bratov Slak. Pozneje je zasedba razpadla zaradi služenj vojaškega roka in Lojzetove preselitve v Ljubljano zaradi službe. Želja po lastnem ansamblu je ostala, zato je k sodelovanju povabil prijatelja kitarista in klarinetista Nika Zlobka. Kot tretjega člana sta našla Cirila Babnika, ki je igral na berdo, ljudsko različico basa. Na eni izmed oddaj Pokaži, kaj znaš so spoznali pevski kvintet Fantje s Praprotna, s katerim so se dogovorili za sodelovanje. Tako je leta 1964 nastal Ansambel Lojzeta Slaka, ki je še isto leto izdal prvo ploščo Domači vasici pri založniški hiši RTB iz Beograda.[2][3] Naslednje leto je Cirila Babnika zamenjal Franc Sever, ansambel pa je snemal nove plošče in uspešno nastopal ter osvajal poslušalce. Leta 1966 so sodelovali pri snemanju celovečernega filma Lucija, podali pa so se tudi na prvo vseslovensko turnejo in na prva gostovanja po Evropi. Naslednje leto so posneli tudi prvo televizijsko oddajo. Leta 1968 so ob 25-letnici AVNOJ-a nastopili v Jajcu pred Titom in dobili povabila za nastope po vsej Jugoslaviji. Prejemati so začeli tudi prve nagrade za veliko število prodanih plošč.[3] Med 1965 in 1970 je bilo pri založbi Jugoton kar 8 njihovih albumov prodanih v nakladi čez milijon izvodov, zato so med prvimi prejeli nagrado Zlata ptica, izbrani so bili tudi za prvo kasetno izdajo zagrebške založbe in hkrati prvo kaseto v Jugoslaviji na sploh, kot najbolj komercialna long play zasedba takratne države. VzponLeta 1970 so se odpravili na prvo turnejo med slovenskimi izseljenci v ZDA in Kanadi. Občinstvo je bilo tako navdušeno nad njimi, da so morali turneje ponavljati vsakih pet let. Ustanavljati so začeli tudi tako imenovane Button Box klube, kjer so se družili ljubitelji diatonične harmonike, mnogi so si je želeli kot glasbilo ali spominek. Leta 1972 so se odpravili na dvomesečno turnejo po Avstraliji, istega leta pa še po zahodni Evropi. Ustavili so se v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Zahodni Nemčiji in Švici.[3] Leta 1974, med pripravami na praznovanje 10-letnice ansambla, se je v prometni nesreči smrtno ponesrečil pevec Jože Šifrar. Pokojnemu prijatelju so posvetili ploščo Glas njegov v spomin in se za nekaj časa umaknili z odrov. Pozneje ga je nadomestil Franci Rebernik, s katerim so naslednje leto nastopili na dvakrat razprodanem jubilejnem koncertu v hali Tivoli. Istega leta so odšli na novo turnejo po ZDA in Kanadi, kjer so med drugim nastopili v novem koncertnem amfiteatru Front Row v Clevelandu, ki je bil razprodan mesec dni pred dogodkom.[4] Ansambel je nadaljeval tudi z nastopi po Sloveniji. Tako so večkrat nastopili tudi na raznih dobrodelnih prireditvah, za kar so prejeli več priznanj, med drugim tudi od Društva paraplegikov Slovenije leta 1976, ki mu je sledilo tudi drugo leta 1979. Večkrat so bili izbrani tudi za najbolj priljubljen ansambel po izboru poslušalcev. Leta 1979 so v tivolski dvorani v Ljubljani dvakrat razprodali koncert ob 15-letnici delovanja. Leta 1980 so se odpravili na tretjo turnejo po ZDA in Kanadi, kjer je župan mesta Cleveland Lojzetu Slaku izročil Zlati ključ mestnih vrat in listino častnega meščana.[4] Leta 1981 so v Innsbrucku posneli dve plošči za nemško govoreče področje in odšli na turnejo po Avstriji. Naslednje leto so prvič nastopili v priljubljeni oddaji Musikantenstadl, ki jo je vodil Karl Moik. To jim je odprlo pot na avstrijsko tržišče, saj so leta 1983 opravili kar dve avstrijski turneji. Leta 1984 so praznovali 20-letnico ansambla in ponovno dvakrat razprodali jubilejni koncert. Za ljubljansko televizijo so posneli oddajo 20 let ansambla Slak. Leto 1985 je prineslo novo turnejo po Severni Ameriki, ki je trajala pet tednov. Maja 1987 so kot gostje nastopili na 1. Alpskem večeru na Bledu.[4][5] Leta 1988 je prišlo do nove kadrovske menjave v ansamblu. Zaradi prezasedenosti s službo jih je zapustil basist Franc Sever. Zamenjal ga je Tone Štritof. Z novim članom so tako igrali tudi na več dogodkih ob 25-letnici ansambla leta 1989. Leto 1990 je prineslo najodmevnejšo turnejo po ZDA in Kanadi. Z enournim programom je ansambel nastopil v Nashvillu, en teden so gostovali v Disneylandu na Floridi in en teden igrali na ladji - plavajočem hotelu Caribbean, ki je med Miamijem in Karibskimi otoki prevažal bogate Američane. V petih tednih je bilo za ansamblom več kot trideset nastopov, mnogo srečanj s pomembnimi osebnostmi, nastopov pred radijskimi mikrofoni in TV kamerami. Delček vsega je posnela tudi ekipa ljubljanske TV, ki je z gostovanja Slakov v Združenih državah in Kanadi pripravila dve oddaji iz serije Videomeh.[5] Obdobje samostojne SlovenijeLeta 1991 se je od ansambla poslovil Niko Zlobko, ki je bil vsa leta Slakova desna roka, predvsem kot ustvarjalec aranžmajev skladb. Zamenjal ga je Milan Ferlež. Istega leta je umrl Ciril Babnik, ki je prvi dve leti v ansamblu igral na berdo. Zaradi zdravstvenih razlogov jih je zapustil tudi pevec Janez Habjan, za katerega niso iskali zamenjave. Dve veliki spremembi nista negativno vplivali na delovanje ansambla, ampak sta mu dali nov zagon. Tako so leta 1992 začeli z izvajanjem zamisli Lojzeta Slaka: priprava oddaj Boš videl, kaj dela Dolenc v novomeški dvorani Marof. Šlo je za program v živo z dolenjskimi šegami in navadami. Naslednje leto se je od ansambla poslovil pevec Janez Kalan, namesto katerega je od tedaj naprej prepeval basist Tone Štritof.[5] Leta 1994 so obeležili 30-letnico ansambla z dvakrat razprodanim koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Istega leta so opravili krajšo turnejo po Nemčiji in Švedski. Tudi v naslednjih letih so izdajali nove plošče, pripravljali oddaje Boš videl, kaj dela Dolenc, ki so bile tematsko obarvane, in opravljali nastope po domovini in tujini. 35-letnico ansambla leta 1999 so proslavili s koncertom v hali Tivoli. Prejeli so več nagrad in priznanj, med drugim priznanje za najbolj popularno vižo ameriške zvezne države Ohio – to je postala skladba Ej, prijatelj. Leta 2001 se je Milan Ferlež upokojil, v ansambel se je vrnil Niko Zlobko. Istega leta je ansambel nastopil v oddaji Karla Moicka Musikantenstadl v Švici.[6] Zadnje obdobjeLeta 2004 je ansambel praznoval 40-letnico zasedbe v ljubljanski hali Tivoli. Naslednje leto so bili kot gostje povabljeni na rockovski festival Rock Otočec pri Novem mestu. Skupaj z zasedbo Big Foot Mama so pripravili priredbo Nekaj sladkega in skladbo Pomlad, za kateri so prejeli zelo dobre odzive. Leta 2006 je umrl upokojeni kitarist Milan Ferlež, leta 2007 pa je ansambel dokončno zapustil Niko Zlobko. Namesto njega se je zasedbi za zadnja leta pridružil Janez Hvale. Leta 2008 je po bolezni umrl nekdanji basist Janez Habjan. Zadnji koncert in nastop ansambla je bil 16. 12. 2010 v Cankarjevem domu v Ljubljani, kjer so se poklonili spominu na pokojnega nekdanjega člana Milana Ferleža. Dokončno se je delovanje ansambla zaključilo s smrtjo vodje Lojzeta Slaka, ki je 29. 9. 2011 izgubil svojo bitko z boleznijo. Čeprav se je delovanje ansambla končalo, so Fantje s Praprotna nadaljevali s prepevanjem. Leta 2014 je po hudi bolezni umrl Tone Štritof, ki je v nekdanjem ansamblu služil kot pevec in glasbenik, leto kasneje pa je umrl še nekdanji basist Janez Kalan. Leta 2016 je umrl tenorist Franci Rebernik, leta 2017 pa dolgoletni basist Franc Sever. Leta 2019 je kot zadnji od basistov umrl Janez Dolenc. Leta 2021 je umrl Slakova desna roka Niko Zlobko, za njim pa istega leta, kot zadnji od glasbenikov, še Janez Hvale. Tako je danes edini še živeči član nekdanjega ansambla prvi tenorist Andrej Bergant. [7] Diskografija    Ansambel Lojzeta Slaka je v času delovanja izdal več albumov:
Največje uspešniceAnsambel Lojzeta Slaka je najbolj poznan po naslednjih skladbah:
Viri Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Ansambel Lojzeta Slaka.
|
||||||||||||||||||||||||||
