Despenserja (Mlajši in Starejši) nadaljujeta s čistko med angleškim plemstvom in zapirata vse njune politične nasprotnike in tiste, za katere menita, da bi ju lahko ogrozili. Kralj Edvard II. jima popolnoma zaupa, a si s tem oddaljuje ostalo angleško plemstvo in dvor.
Francoski kralj Karel IV. hoče na vsak način priključiti Franciji angleško Gaskonjo in začne s pripravami na vojno pod vodstvom njegovega strica in uveljavljenega vojskovodje Karla Valoiškega.
avgust - Invazija francoske vojske, ki jo vodi Karel Valoiški, na Gaskonijo[1]. Angleži so na invazijo popolnoma nepripravljeni. Na pomoč jim sicer priskoči foiški grof Gaston II., kar pa nima večjega učinka. Po nekaj tednih so pregaženi. Francoski kralj priključi kroni obmejno regijo Agenais, ki je bila jabolko spora. Poraz Angležev močno odmeva na angleškem dvoru. 1325 ↔
Ostalo
Radodarnost malijskega cesarja Muse Keite je bila tolikšna, da je razvrednotil zlato in sesul gospodarstva na poti do Meke za naslednjih deset let.
april - Flamski kmečki upor (1323–28): flandrijski grof in francoska marioneta Ludvik I. sklene začasni mir s svojimi upornimi flamskimi podaniki, ki so se leto dni poprej uprli zaradi visokih davkov in njegove profrancoske politike. Ludvik I. je v vseh odločitvah odvisen od francoskega kralja Karla IV., ki pa je tačas zaposlen z Angleži.
19. julij - Cesar Malijskega imperija Musa Keita I. se med hadžem ustavi v Kairu. Islamski kronisti popisujejo veliko spremstvo in neizmerno bogastvo, s katerim je trgoval in obdaroval reveže na poti. 1325 ↔
3. november - Na Irskem usmrtijo na grmadi eno prvih žrtev čarovništva in sicer irsko služkinjo Petronilo de Meath, ki je bila skupaj z gospodarico damo Alice Kyteler obsojena čarovništva. Slednji je namreč umrl že četrti soprog. Ker za čarovništvo (še) ni bila predvidena smrtna kazen[2], so ji sodili kot krivoverki.
10. november - Papež Janez XXII. izda bulo Quia quorundam, v kateri ponovno opredeli položaj Kristusa in apostolov do lastnine.
Sardinija: aragonski kralj Jakob II. se po izgonu Pisancev iz Gallure in Cagliarija ter Genovčanov iz Logudora okliče za sardinskega kralja. V veliko pomoč mu je pri tem podvigu bil sardinski kralj zadnje žepne kraljevine ArborejeHugo II., ki ohrani svojo avtonomijo.
Italijanski učenjak Marsilij Padovanski[3] napiše oster protipapeški spis »Branitelj miru« (Defensor pacis), ki je direktno v podporo Ludviku IV., ko zagovarja ločenost Svetega rimskega cesarstva od Papeške države, dolgoročno pa upravičuje ločitev Cerkve od države, zanika papeško prvenstvo in poudarja enakost verujočih v krščanski skupnosti. Defensor pacis je en najpomembnejših političnih spisov poznega srednjega veka.
