25. maj - Po smrti koroškega vojvode Otona III. Majnhardinerja nadaljuje z vladanjem v Koroški vojvodini, Kranjski marki, grofijah Goriška in Tirolska njegov brat in sovladar Henrik[1].
Ostalo po svetu
januar - Obleganje Algecirasa 1309-10, rekonkvista: morala kastiljskih oblegovalcev pade zaradi neplačil in nezdravih razmer v taboru na dno. Kralj Ferdinand IV. zaprosi za mir granadskega emirja Nasrja. Umik kastiljske vojske izpred Algecirasa pogojuje s predajo treh obmejnih mavrskih mest in tributom, čemur Nasr ugodi.
11. maj - Francoski kralj Filip IV. Lepi vztraja, da so priznanja templarjev, ki so bila izsiljena z mučenjem, zadosten dokaz za njihovo justifikacijo. Tega dne je v Parizu na grmadi sežganih 54 vitezov templarjev zaradi obtožb herezije.
8. junij - Po umoru ciprskega regenta Amalrika Tirskega se njegov brat in ciprski kralj Henrik II. vrne iz izgnanstva v Kilikijski Armeniji.
15. junij - Benetke: spodletela zarota beneškega plemiča Bajamonta Tiepola proti Republiki. Za čas izrednih razmer v mestu je za dva meseca ustanovljena institucija Svet deseterice, ki izvaja neomejena pooblastila za aretacijo in kaznovanje vseh udeleženih v zaroti. Po dveh mesecih se institut obnovi, kar postane redna praksa. Bajamonte Tiepolo je izgnan v Istro.
Pod papežem Klemen V. je institucija rimskega škofa padla na raven vazala francoskega kralja.
19. junij - Papež Klemen V. izda obtožnico proti vitezom križnikom zaradi zavzetja mesta Gdansk. Obtoži jih, da so ob zavzetju pomorili več kot 10.000 ljudi, ker je pretirano, čeprav je prišlo do pokolov.
oktober - Nemški kralj Henrik VII. Luksemburški se odpravi v Italijo, ki je globoko politično razdeljena med frakciji gibelinov in gvelfov. V Italiji netaktično zahteva od obeh političnih strank in vseh mestnih republik, da se podredijo cesarski nadoblasti. 1311 ↔
10. december - Po umrlem vojvodi Spodnje Bavarske Štefanu I. nasledi njegov sovladarski delež pri vladanju te vojvodine sin Henrik XIV.. Drugi delež ima prosuli ogrski pretendent Oton III.
Ustanovitev Vlaške kneževine, južna Romunija: ker Zlata horda premalo uveljavlja oblast na svoje skrajnem jugozahodnem robu, se plemič verjetno kumanskega porekla Basarab I. osamosvoji in okliče za kneza Vlaške.
Vojvoda Aten Valter V. Briennski najame najemniško Katalonsko združbo, da bi se polastil Tesalije. Katalonci osvojijo mnogo trdnjav, ki pa jih ne žele predati. Atenski vojvoda jih napade, a si s tem nakoplje njihov srd, zato Katalonci vpadejo v Atensko vojvodino. Tesalski vladar Ivan II. Dukas, ki je bil že na robu kapitulacije, ponovno zavzame izpraznjene tesalske trdnjave. 1311 ↔
Bizantinsko cesarstvo: okoli 2000 Turkov vdre v Trakijo, kjer ostane in pleni naslednji dve leti. Podeželski prebivalci se morajo zateči v utrjena mesta, zato polja niso obdelana. 1312 ↔
Pomeranijski mesti Stolp in Neustettin prevzameta zakone[2] mesta Lübeck, korak v postopnem oblikovanju trgovsko-politične zveze Hansa.
Po desetih mesecih bivši egiptovski mameluški sultan An-Nasir Muhamad vrže s prestola uzurpatorskega sultana Bajbarsa II.. An-Nasir Muhamad začne šele zdaj, ko je star 24 let, vladati samostojno, brez pomoči raznih vezirjev, ki so se za časa njegovega vladanja kar dva krat polastili oblasti.
